ODZIVI OKOLICE NA VAŠO ODLOČITEV ZA IND

[rebeka vidic]

Odpiram še eno nekoliko drugačno temo, saj gre za CELOSTNI mentirski program, kjer želim nagovarjat več aspektov.

Tisti, ki otroke IND že drugo ali celo tretje leto…povejte nam, kako se je na to odzvala okolicA? Kaj so na začetku rekli družinski člani in kaj prijatelji? Se je v teh letih njihov pogled kaj spremenil? Kakšni bili vaši občutki na začetku in kakšni so danes? Bi “začetnikom” kaj svetovali?

Kaj pa tisti, ki letos prvič šolate na domu? Kako se ob tem počutite? Kako vas tretira družina? Kaj pa prijatelji/znanci? Imate kakšne izzive? Potrebujete podporo?

Tudi sama podelim našo zgodbo in moje občutke. Še prej pa besedo prepustim vam. 😉

P.S.: FB in IG ne dajeta realnih predstav in zgodb o tej temi. Marsikaj ostane prikrito. Samo povem. 😉
Niste sami. 💪

[Anja]

Živjo
Pri nas so odzivi okolice zelo slabi. Najslabsi so od moje druzine. Problem nastane, ko je partnerju postalo ze tako nelagodno, da bi rad otroka poslal v SOLO.

[rebeka vidic]

Anja, hvala za iskren zapis.
Prepričana sem, da niste edini s takim odzivom okolice/druzine/znancev.
Seveda je lazje, ce sta partnerja skladna in odlocna.
Ampak tudi za to je vcasih potreben cas. Vzemite si ga.

Kako pa kaj ostali? Imate izzive z ožjo/širšo okolico?

[mojca.frlic]

Pri nas so bili na začetku zelo presenečeni, sedaj pa so se nas v neposredni oklici že kar navadili. Pri nas se mi zdi, da je nekoliko olajševalna okoliščina, ker imamo fante in v našem okolju ima velika večina staršev fantov, slabe izkušnje s šolo, tako da, če že glede socializacije ne najdemo skupnega imenovalca se ponavadi kar strinjamo, da “ta naš šolski sistem res ni narejen za fante”.

Je pa res, da z možem dava precej na to, da se uključujemo v lokalno okolje, da nas poznajo in potem res vidijo, da ni, ne z nama, ne z najinimi fanti nič narobe. Opažam, da so predsodki in tista zoprna vprašanja, ki jih dobimo servirana že tako bolj v obliki obsodb, običajno le plod nepoznavanja IND-ja. Učim se tega ne jemati preveč osebno, ker ponavadi, če samo nenapadalno razložim kako zgleda naš način življenja, dobim nazaj presenetljivo pozitivnejši odziv.

Je pa ful teŽko, bit un ta drugačen. Širša družina pa je zelo mešano na žaru, eni zelo podpirajo, eni jasno ne podpirajo, eni ignorirajo, se o tem sploh ne pogovarjamo. Zdi se mi, da jih zelo spodbuja k tehtanju svojih vrednot in splošnih upeljanih vzorcev v družbi, česar pa niso pripravljeni počet. Lažje je nas označit za čudne, kot razmislit, da morda je v današnjem splošnem toku družbe kaj čudnega.

ta optimizem gre na dobre dni, danes je bil dober dan in lažje pišem o tem.

Uf, na težke dni pa pride hitro dvom, a pa se morda le nisva prav odločila? ker sva sama v tem, dejansko ni nekega suporta odzadi. Sploh mož je tako na meji, ko pride obdobje, ko smo razštelani in rutina ne steče in sem jaz izčrpana “Pa naj grejo v šolo!”… Sama jih še nisem pripravljena dat v javno šolo in potem se obsojam, se počutim nesposobno, nerazumljeno … in samo. Uf ja …

[rebeka vidic]

Mojca, hvala za delitev iskrenega zapisa.
Vsi imamo boljše in slabše dneve. Tudi pri nas je tako.
Zdaj 4 dni nismo naredili nič pametnega, ker smo bili veliko na poti in po raznih (nepričakovanih) obveznostih. Pred časom partnerja ni bilo 5 dni, ker je bil službeno odsoten in takrat sama z obema frčafelama tudi nisem naredila veliko šolskega. Pa se potem obremenjujem s tem.
Mi, recimo, sploh nimamo izzivov z okolico. Bolj se občasno pojavijo moji dvomi v to aliSmo naredili dovolj. Smo pa imeli izzive z okolico in z nonoti do letos. Ker so mnenja, da je šola nujna zaradi socializacije. Moja mama do sedaj ni “težila” je pa bila mnenja, da je prav, da gre v šolo. In lani je hčerka res bila v šoli. Po rej izkušnji nihče več ne reče, da bi morala it. 🙈😅
Zanimivo.

Ko imate slab dan, se nam kar oglasite tukaj. Bo lažje zvozit naprej. 🤓

Rebeka

[Author]

Posts