O meni
Sem Rebeka Vidic in že od nekdaj raziskujem predvsem tisto, kar je bolj prikrito, nevsakdanje in skrivnostno. Moja družina je v otroštvu o meni rekla: "Nobeden se ne spomni česa takega, ma Rebeka ja!" Lahko bi rekli, da sem bila nagajiva ali neubogljiva. Jaz pa pravim, da je bil to moj raziskovalni duh, ki ni imel nobene povezave z nagajivostjo.
Moj raziskovalni duh me je sprva peljal po čisto klasični izobraževalni poti. Osnovna šola, gimnazija in matura, nato pa po ne ravno pričakovani poti na pedagoško fakulteto, smer razredni pouk. Takoj po končanem 4. letniku sem diplomirala, razmišljala o logopediji, vendar nato pristala na pedagogiki. Že po 2 mesecih se je izkazalo, da to ni študij, ki bo moja znanja poglabljal v smeri, ki bi si jo želela. Zato sem ga opustila in se kot profesorica razrednega pouka prijavila na volontersko pripravništvo na eni izmed večjih osnovnih šol v Sloveniji. Po opravljenem pripravništvu in strokovnem izpitu sem kljub vsem izpolnjenim pogojem ostajala brez službe v šoli.
Nato je nastopil študij materinstva – najtežji in najlepši izmed vseh.
Po letu porodniške sem le dobila priložnost na manjši vaški šoli, kjer sem preizkusila skoraj vse – delo v nižjih razredih, višjih razredih, kombiniranem oddelku, delo razrednika, delo nadomestnega učitelja, učitelja v podaljšanem bivanju, vodenje pevskega zbora in izvajanje dodatne strokovne pomoči na predmetni stopnji. Lep paket, ki mi je omogočil vpogled v širok spekter nalog, ki jih ima učitelj. Po izteku pogodbe sem dobila pogodbo na drugi, malo večji šoli, kjer sem prav tako počela marsikaj in imela zelo razgiban urnik.
Težko se poistovetim z nazivom profesorica razrednega pouka, kar po izobrazbi sicer sem. Poleg tega sem raziskovalka, pedagog, mama in še kaj. Raziskujem, spoznavam in vam predstavim vzgojne in učne pristope, ki povezujejo in ne razdvajajo.
V istem letu (2017) sem začela intenzivno razmišljati o tem, kako naj poglobim svoja zanimanja. Začel se je dolg proces raziskovanja, ki traja še danes. Vpisala sem se na izobraževanje Vzgoja za življenje in opravila 3 module. Hkrati se je začel odvijati proces ustanavljanja prve zasebne šole na Obali, pri katerem sem aktivno sodelovala. Zaradi premajhnega zanimanja smo po 1 letu projekt zaključili, nakar sem se ponovno zaposlila na manjši vaški šoli, kjer sem bila razrednik 5. razredu, pozneje pa je bilo moje delo zelo prepleteno z glasbo ter poučevanjem glasbe in pevskih zborov. Istočasno sem pričela z izobraževanjem za waldorfskega pedagoga, ki pa ga zaradi izvajanja preko spleta nisem zaključila.
Odnos
je most med odraslim in otrokom in "lepilo" naše družbe
Različne oblike izobraževanja
so nujno potrebne, saj s tem vsakemu otroku omogočimo tak način izobraževanja, kot ga najbolj podpira
Učenje na konkretni ravni
omogoča razumevanje in ponotranjanje učne snovi oziroma znanja. Na tak način se izognemo "piflanju"
Učenje ni trpljenje
zato si želim, da bi to dovolj zgodaj približali otroku na način, ki mu najbolj ustreza
Leta 2020 sem se odločila, da stopim na drugačno pot. Dobra 3 leta sem aktivno raziskovala načine poučevanja in učenja, nudila podporo vsem tistim družinam, ki so otroke izobraževale na domu ter tudi skozi lastno prakso izobraževanja na domu spoznavala, kako pomembni za učenje so motivacija, odnos ter upoštevanje otroka kot kompleksnega in celostnega bitja. Bolj individualno delo z otroki in družinami ter delo v majhnih skupinah otrok me je spodbudilo, da sem začela globlje raziskovati tudi področje matematike in spoznala, zakaj ima toliko otrok izzive na področju logike in pomnjenja. Vse bolj so me začeli zanimati tudi drugačni načini opismenjevanja otrok, hkrati pa sem se začela intenzivno spraševati tudi, zakaj otroci ne marajo učenja, in prišla do zanimivih opažanj.
Največji, najtežji in najlepši je bil tisti del "študija", v katerem sem se znašla kot mama in učitelj hkrati. V polnosti sem dojela nekaj, kar sem čutila že prej – kako zelo je za učenje in vzgojo pomemben odnos med odraslim in otrokom oziroma da vzgoja in izobraževanje nikakor ne moreta biti ločena – eno stvar družine, drugo pa stvar izobraževalnih institucij. Tesno sta namreč prepletena in soodvisna.
Moj raziskovalni duh me je torej pripeljal vse do tukaj, kjer sem danes, in me bo vodil še naprej.
Danes torej:
vodim različne praktične delavnice, kjer staršem, mentorjem in pedagogom pokažem raznolike načine uporabe učnih pripomočkov, s katerimi bodo res dosegli svoj namen;
predavam in širim (spo)znanja, do katerih sem prišla, in si želim, da bi starši, njihovi otroci in pedagogi uvideli, da učenje ni nujno tudi trpljenje;
osvetljujem teme, ki pripomorejo k temu, da je učenje uspešno in bolj lahkotno;
oblikujem učne pripomočke, ki povezujejo in ne razdvajajo, pri čemer vas naučim njihove uporabe in poskušam s svojim znanjem v vaš odnos z otrokom vnesti več harmonije;
nudim učno podporo;
omogočam podporo in pogovore družinam z različnimi vzgojno-izobraževalnimi izzivi;
izvajam povezovalne/dekliške kroge, drugačne rojstnodnevne obrede in glasbene pravljice.
Tukaj sem za vas
Želite več? Vabljeni, da mi pišete. Saj veste, vprašati ni greh.
